Pisalo se je leto 2018. Takrat sem po radiu slišala, da je Tjaša Bevc prinesla iz Danske “Projekt hobotnica za nedonošenčke”. Nekako sem bila takoj navdušena in sem s tem hotela še nekaj mojih prijateljic navdušit, a mi ni preveč uspelo. Ko sem dobila v roke projekt pa sem ostala sama. Vsako leto sem jih naredila več. V začetku samo 32 kom, saj je bilo novo leto pred vrati. Tudi denarno je slabo, ker vse stroške kriješ sam in se moraš potem ubadati še s tem. Slučajno je imela takrat tovarna Odeja dan odprtih vrat in sva s hčerko šli na otvoritev in sem vprašala, če bi lahko dobila kaj polnila. Odgovor je bil ne, ker to ne dajejo posameznikom ,temveč društvom in drugim ustanovam, kjer se ukvarjajo z ročnim delom. Saj se tudi jaz ukvarjam, samo , da sem sama. Potem pa pravi, pokličite čez 14 dni, bom videla , če se bo dalo kaj storiti. Res sem tako storila in na moje veliko veselje sem dobila pozitiven odgovor in me je čakala velika vreča polnila.
Pa sem rekla en strošek manj, kaj naj naredim, da dobim še kaj za prejo, če že delam zastonj. Okrog sorodnikov in znancev sem začela prositi. Obrestovalo se je. V letu 2019 sem jih že oddala 181, skoraj vse v porodnišnico Ljubljana za nedonošenčke. Zelo so bili veseli. Imela sem tudi samostojno razstavo ročnih del, predvsem original Wilderjeve gobeline, in tu sem zbrala kar precej prostovoljnih prispevkov. Vse pa sem namenila za prejo.
Leto 2020 bi lahko bilo navadno leto, pa ni bilo, bilo je prestopno. Tako sem se začela ukvarjati s tem letom, da sem skoraj pozabila na druge reči. Ampak na koncu sem oddala 366 kom hobotnic, kolikor je dni v letu.