Pred časom sem brskala po Youtubu in Pinterestu in naletela na C2C tehniko kvačkanja, a se nanjo nisem ozirala, ker so me bolj pritegnili prti in hobotnice za nedonošenčke. Med drugim sem med brskanjem po Facebooku naletela na objavo oziroma vabilo k sodelovanju pri projektu kvačkanja grbov vseh slovenskih občin. Takoj sem bila »Za«. Prijavila sem se in k sreči je bil grb občine Središče ob Dravi, kjer živim, še prost.
No, kako pa bomo to delali? S C2C tehniko. Kako pa se to kvačka? Nimam pojma. Najprej sem poiskala video na Youtubu in naredila enobarvno dekico po navodilih iz videa. OK, ni bilo tako težko. Nato sem se povezala še z drugimi kvačkaricami projekta. Dekleta so me skorajda zbombardirale s shemami in prikazi prečudovitih izdelkov. Obilice vsega sem se tako ustrašila, da sem za nekaj časa dala C2C tehniko v mirovanje. A sem se ponovno opogumila – če ženske to zmorejo, zmorem tudi jaz.
Danes je prišla do mene hčerka Teja in me vprašala, kaj počnem. »Kužka v C2C tehniki,« ji odgovorim. »Saj ti tega ne boš zmogla.«
»O, ja, pa bom,« sem ji pritrdila, »ker imam grb«.
»Kdo pa ti je rekel za grbe?« me je vprašala Teja.
»Jadranka me je povabila«.
Teja: »A ni to ona, ki je kvačkala z eno 28 ur?«
»Je, ja«.
»Uh, jaz nimam in nikoli ne bob imela dovolj poguma, da bi naredila tak izziv, kot ga je Jadranka.« Čudno sem jo pogledala, Teja pa si je podrobneje ogledala sliko projekta, ki sem ga kvačkala in rekla: »To bo itak moje, ko končaš, ker je tak kot Pluto iz Miki Miške.« In tako potekajo moje debate s hčerko med kvačkanjem.
Se beremo prihodnjič
Beti
